ŠAR PEJ

ŠAR PEJ

ŠAR PEJ
FCI – Standard N° 309

IZVOR:

Kitajska
Pokroviteljstvo; F.C.I.

DATUM OBJAVE ORIGINALNEGA STANDARDA: 14.04.1999

UPORABA:

lov in čuvaj

FCI KLASIFIKACIJA:

Skupina 2 :(Pinči in Šnavcerji)
Tip molosa in Švicarskega Gorskega in Ovčarskega psa
Sekcija 2.1: Molosi mastinskega tipa brez delovnih izkušenj

KRATEK ZGODOVINSKI POVZETEK:

Pasma Šar pej je obstajala že več sto let v provincah ob obali južnega kitajskega morja. Mesto Dialak v provinci Kwun Tung je najverjetneje kraj izvora.

SPLOŠNI VIDEZ:

Dejaven, kompakten, kratkega trupa in kvadratne postave, pes srednje velikosti. Gube po vsem čelu in plečih, majhna uhlja in povodnemu konju podobna glava, ki mu daje značilen videz.

POMEMBNI PROPORCI:

Višina (od viher do tal) šar peja je približno enaka dolžini telesa (od točke ramen do križca), še posebno pri psu. Dolžina od nosu do stopa (čelno kolence) je približno enaka dolžini od stopa do zadnjega dela lobanje.

VEDENJE – ZNAČAJ:

Miren, neodvisen, zvest, vdan svoji družini.

GLAVA:

Precej večja v sorazmerju s telesom. Gube na čelu in licih se nadaljujejo v ohlapno kožo pod vratom.

LOBANJSKI DEL GLAVE:

Čelo: Ravno, široko.
Stop: Zmeren.

OBRAZNI DEL GLAVE:

Nos: Velik in širok, zaželena je črna barva, vendar barve, ki ustrezajo splošni barvi kožuha so dovoljene. Nosnice so široko odprte.
Gobec: Značilna posebnost pasme. Širok od začetka do vrha nosu brez oženja proti koncu. Ustne in vrh gobca so mesnate. Izboklina na koncu nosa dovoljena.
Ustne: Modro obarvan jezik in notranjost ustne votline. Roza pikčast jezik je dopusten. Popolnoma roza jezik je zelo nezaželen. Pri dilute barvah je jezik sivkast.
Čeljust / Zobovje: Čeljusti so močne s popolnim škarjastim ugrizom, zgornji zobje prekrivajo spodnje in so v tesnem stiku. Spodnja ustna ne sme biti prekomerno mesnata saj s tem onemogoča pravilen ugriz.

Oči: Temne, mandljeve oblike z mrkim izrazom. Svetlejša barva dopustna pri psih dilute barve. Funkcijo zrkla ali veke ne sme ovirati dlaka, gube ali koža, ki so okoli očesa. Katerikoli znak iritacije zrkla, konjuktiva ali vek je zelo nezaželen. Prosto entropije.
Uhlja: Zelo majhna, precej debela, enakostranične trikotne oblike, na vrhu rahlo zaokrožena in nastavljena visoko na čelu. Pokončna ušesa zelo nezaželena.

VRAT:

Srednje dolg, dobro nastavljen na ramena. Ohlapna koža pod vratom ne sme biti prekomerna.

TRUP:

Kožne gube na telesu pri zrelih psih zelo nezaželene, izjemoma na ramenih in korenu repa, ki ima zmerno gubanje.
Hrbtna linija: Rahlo pade za rameni, zatem se rahlo dvigne v ledvenem predel.
Hrbet: Kratek, močan.
Ledja: Kratka, široka, rahlo obočena.
Križec: Precej raven.
Prsni koš: Širok in globok, do predela komolcev.
Spodnja linija: Rahlo se dvigne pod ledvenem predelu.

REP:

Debel in okrogel v korenu, proti koncu se oži. Rep je nasajen zelo visoko, karakteristična značilnost pasme. Lahko je nošen visoko in upognjeno, ali je zavit, ali pa je upognjen na katero koli stran hrbta. Pomanjkanje ali nepopoln rep je zelo nezaželen.

UDI:

PREDNJI NOGI:

Ravne, zmerne dolžine z močnim okostjem. Koža na sprednjih nogah je brez gub.
Ramena: Mišičasta, dobro nastavljena in nagnjena.
Stopalnica: Rahlo strma, močna in upogljiva.

ZADNJI NOGI:

Mišičasti, močni, zmerno okoteni, pravokotni tlom in iz zadnje strani morata biti vidni vzporedno. Gube na zgornjem in spodnjem predelu stegen, zadnji strani stopalnic, prav tako odebeljena koža okoli skočnega sklepa so nezaželene.
Kolena: Petnica kratka.

STOPALA:

Zmerne velikosti, kompaktna, nerazklenjena.

HOJA / GIBANJE:

Zaželena hoja je v drncu. Hoja je svobodna, v ravnotežju, aktivna z dolgim sprednjim in močnim zadnjim korakom. Stopala težijo k zbliževanju proti sredini, ko se poveča hitrost. Okorna hoja nezaželena.

KOŽUH:

DLAKA:

Značilna posebnost pasme: kratka, trda in ščetinasta. Kožuh je raven in stoji stran od trupa, običajno plosk na udih. Ni podlanke. Kožuh lahko variira v dolžini od 1 cm do 2,5 cm. Nikoli triman.

BARVA:

Vse solid barve so dovoljene razen bele. Rep in zadnji del stegen pogosto svetlejše barve. Temnejši odtenki navzdol po hrbtu, na ušesih dopustno.

VELIKOST:

Plečna višina: 44 – 51 cm

NAPAKE:

Katerokoli odstopanje od naštetih točk se mora obravnavati kot napako in resnost s katero mora biti napaka opažena, bi morala biti v točnem sorazmerju njene stopnje.

RESNE NAPAKE:

Odstopanje od škarjastega ugriza (kot začasen ukrep zelo blag podgriz usten je dopusten) Foto →
Koničast gobec Foto →
Pikčast jezik (izjema roza opikan jezik) Foto →
Velika uhlja Foto →
Nizko nastavljen rep Foto →
Dlaka daljša od 2,5 cm Foto →

IZKLJUČUJOČE NAPAKE:

Ploščat sprednji del glave z velikim podgrizom, predgrizom
Povsem roza jezik Foto →
Spodnja ustnica zavihana navznoter, ki ovira pravilen ugriz
Okrogle izbuljene oči Foto →
Entropija, ektropija Foto →
Kožne gube ali dlaka, ki ovira normalno delovanje očesa Foto →
Pokončna uhlja Foto →
Manjkajoč ali nepopoln rep
Prekomerne kožne gube po telesu (izjemoma po ramenih in korenu repa) Foto →
Neenotna barva (albino, progasta, vzorčasta, lisasta, črno rjava, sedlasta) Foto →

OPOMBA:

Samci morajo imeti oba popolnoma normalna moda spuščena v mošnjah.

PRIPOMBA:

Katerekoli umetne fizične spremembe na šar peju (še posebno ustne in vek) izključi psa iz tekmovanja.

Različna mnenja ali pa pomanjkanje konkretnih dokazov pogosto otežujejo odkrivanje zgodovine in razvoja pri večini pasem. Vendar v primeru shar peija se vsi strinjajo, da ta pasma obstaja na Kitajskem že več stoletij. Več kot 2000 let nazaj je bil shar pei več namenski, v glavnem delaven pes, v lasti poljedelskih kmetov južnih provinc, ki mejijo na Južno kitajsko morje.

Čeprav je shar pei predvsem služil kot čuvaj gospodarjevega doma, so jih uporabljali tudi za čuvaje čred pred zvermi in za lov na živali kot je divji merjasec. Selektivna vzreja s poudarkom na inteligenci, moči in cenjenim “bojevniškim mrkim pogledom” in njegovim strašljivim nastopom je pripomogla pri obrambi pred barbarskimi roparji, s katerimi so se kmetje vedno vojskovali.

Vas Dailak, v bližini glavnega mesta Canton v južni provinci Kwan Tung je bila včasih poznana kot hazarderski raj. Stave na pasje borbe so bile priljubljene in shar pei je postal pogost in priljubljen tekmovalec v ringu. Čeprav so bili močni, vitalni, vzdržljivi in odločni, so pred nastopi dobivali alkohol in druga poživila.

Na srečo za to pasmo so nekateri ljubitelji pasjih borb pripeljali v ringe mastife, buldoge in druge podobne pasme iz zahoda. Ti psi so bili pripeljani zaradi nasilnega značaja, bili križani z drugimi večjimi pasmami, da so postali večji, močnejši in še bolj nevarni psi. Shar pei se je izkazal za slabega nasprotnika tem psom in povpraševanja po njem kot borbenemu psu ni bilo več. Vzreja je hitro upadala.

V 40. letih 20.stoletja so kitajski komunisti skoraj zadali pokončni udarec tej pasmi. Vsilili so zelo visoke davke na lastništvo psov, tako da so si lahko samo ekstremno bogati ljudje privoščili razkošje pasje družbe. Psi so bili razglašeni za “dekadenčno, boržuazno razkošje”, hkrati pa je bilo vzrejanje psov prepovedano.

Posledica tega pritiska se je pokazala v 50. letih, ko je ostalo samo še nekaj predstavnikov te plemenite pasme dinastije Han raztresenih po Kitajski. Simpatizerji shar peijev v Macaou in Hong Kongu so rešili in priložnostno vzredili kakšno leglo, vseeno pa je bila pasma na robu izumrtja.

Kako je skoraj šar pej izgubil bitko za obstanek je razvidno v izdaji revije “DOGS” meseca maja leta 1971 (objavljeno v New Yorku). Ta izdaja je vsebovala članek o redkih pasmah, zraven pa je bila priložena tudi fotografija shar peija s pripisom “Verjetno zadnji predstavnik pasme”. Članek je bil zelo blizu resnici in če ne bi izvod revije po naključju prišel v roke g. Matgo Law-ju iz Hong Konga, bi bil shar pei najverjetneje izgubljen za vedno.

Matgo Law, mlad, velik ljubitelj psov je bil lastnik nekaj šar pejev. On in g. Chung Ching, tudi ljubitelj psov, sta prišla na idejo o reševalni akciji. Oba je skrbelo, da bi Hong Kong lahko nekoč postal del Kitajske Republike in da bi se masovna poguba psov ponovila tudi tam. Možnosti so se zdele brezupne, vendar je članek v reviji “DOGS” dal g. Law zamisel. Spisal je pismo za Margaret Fansworth, urednico revije “DOGS” in v njem poudaril njune plane, ter priložil fotografije shar peijev, ki bi se jih lahko rešilo. Pismo je končal s prošnjo za pomoč in sodelovanje zainteresiranih ameriških ljubiteljev psov.

Objava tega pisma v reviji aprila leta 1973 je izstrelila shar peije iz zasenčenosti in možne pozabe v takojšno slavo in status zvezde. Prispelo je več kot 200 pisem – večina od željnih kupcev, ki bi obdržali mladičke za nadaljnjo vzrejo. Vendar je bilo takratno število shar peijev tako majhno, da bi lahko vsa naročila izpolnili šele čez nekaj mesecev.

Matgo Law je uspel odkriti še nekaj več shar peijev v Macaou in Taiwanu, tako da so ameriški navdušenci končno začeli prejemati mladičke njegove vzreje v manjšem številu. Po nekaj letih shar peijeve prezgodnje osmrtnice, so bile ustanovljene psarne na različnih koncih Amerike in dandanes je pasma priljubljena in razširjena po vsem svetu.

Leave a Reply